Nikoli si nisem mislil, da me bo tako hitro prizadel revmatoidni artritis, kot me je. To bolezen sem namreč vedno pripisoval le starejšim, zaradi česar pa me je to tako presenetilo. Začelo pa se je s tem, da sem začel čutiti bolečine v prstih na roki. Temu pa je sledilo še otekanje zapestja, zaradi česar pa sem tedaj vedel, da nekaj ni v redu.
Sprva pa sem mislil, da je to povezano z mojim delom. Zadnjih nekaj tednov sem namreč imel vedno ogromno dela na računalniku, kar pa je zahtevalo zelo veliko tipkanja. Zato pa sem si mislil, da gre le za znak, ki mi ga daje telo, da si moram vzeti malo pavze. Ker pa se kljub temu bolečine niso ustavile, poleg tega pa mi je zapestje še vedno zatekalo, pa sem vedel, da temu ni bilo tako in je težava verjetno hujša.
Odpravil pa sem se do zdravnika. Po pregledu in analizi rezultatov, pa mi je lahko sporočil, da gre za revmatoidni artritis. Tedaj pa mi je bilo to zelo čudno. Tudi sam zdravnik se je kar malo začudil. Ko pa sem mu opisal moje delo, torej s čim se ukvarjam skoraj vsak dan, pa mi je lahko povedal, da je najverjetneje revmatoidni artritis res povezan z mojim delom in prekomernim tipkanjem. Moral bi namreč izvajati tudi kakšne vaje za razgibavanje prstov, tako da ne bi prišlo do tega, vendar pa je bilo tedaj že prepozno.
Še bolj pa me je potrlo, ko sem ugotovil, da ta bolezen nima nekega konkretnega zdravila. Zato pa me je skrbelo, kako bom s tem živel. Zdravnik pa mi je lahko dal nekaj nasvetov, kaj narediti, da čim bolj minimaliziram učinke revmatoidnega artritisa. To pa je bilo povezano predvsem z prehrano in pa rednim gibanjem, kar pa mi je z časom res pomagalo.